Od mnogo vlog, ki jih živim, mi je vsekakor najljubša biti mama trem čudovitim dušicam. Pred leti me je lasten način delovanja in razmišljanja vodil v fizično izgorelost in skorašnji kolaps fizičnega telesa in to je bila tudi pomembna prelomnica v mojem življenju. Zatem so sledili še "nepojasnjeni" epileptični napadi in izguba kratkoročnega spomina. Takrat sem opravljala delo za katerega sem doštudirala, ambicije in visoka pričakovanja do same sebe so bile na dnevnem redu kot tudi to, da sem želela biti popolna partnerica in popolna mama.

In pod težo lastnih pritiskov, sem se sesula...

Pred očmi se mi je zavrtel film kam me vodi tempo, ki sem ga takrat živela. To nisem jaz, to ni moja realnost, to ni realnost moje družine, je kričalo iz mene. In takrat sem sprejela odločitev, da je skrajni čas, da nekaj spremenim. Tej izkušnji sem v tem trenutku neizmerno hvaležna, saj me je pot življenja zatem vodila v popolnoma drugo smer, vodila me je K SEBI. Moja odločitev; da se ne le pozdravim, ampak tudi seznanim in naučim tehnike samoozdravitve, me je vodila k obuditvi poslanstva, ki ga živim ta trenutek, tukaj in zdaj.

Boleča ugotovitev je bila, da sem vrsto let živela življenje svojih staršev, svoje okolice, po družbenih normah in prepričanjih, ki sem jih polastninila. Spoznala sem, da tisto takrat nisem bila Mojca, ki je danes in to mi je telo želelo sporočiti, da se tako močno oddaljujem od same sebe, da ne zmore več zadrževati vseh teh zapisov in programov.